Garantiert unpraktischer Schmuck
originally performed in 1987 by Sakrowski
This photo was taken in May 1990 at the former Dimitroff strasse (now Eberswalder strasse) overground U-Bahn (subway) station in (East) Berlin, former GDR - German Democratic Republic (DDR, East Germany).
Photographer: Thomas Gudd in collaboration with Sakrowski -- a handmade positiv
special 2007
Ljubljana/Laibach
edition
by Sakrowski
Photo: Ute Fischer, Sakrowski, Igor Stromajer
# Working Videos, 2007
Special thanks to: Anja, Bara, Barbara, Barbara Pia, Bojana, Brane, Darko, Dragan, Gregor, Hajrudin, Irena, Jaka, Jakob, Jana, Ksenija, Lana, Mare, Martina, Morena, Nataša, Niko, Roman, Stefan, Sašo, Tanja, Tina, Urša, Vlado and many others
ZNN je mobilna intimna prostorska interaktivna instalacija s socialno konotacijo. Gre za serijo objektov, ki jih individualna oseba, posamični človek, deklarira in nosi kot nakit, čeprav to pravzaprav niso povsem, če pa že so, gre za zagotovljeno nepraktičen nakit. V uporabi so štirje objekti: rumen krog, bel kvadrat, moder trikotnik in črn križ, narejeni iz transparentnega pleksi stekla - ženska izdaja s premerom 55 cm, moška izdaja s premerom 59 cm. Oseba, ki nosi ta nakit, je videti nekoliko neugodno, nerodno, nepraktično, saj je nakit nerodno odložiti na mizo med pitjem kave, v kinodvorani dodatno zavzema nepotreben prostor, na ulici zaradi svoje velikosti povsem okupira vsaj eno roko ipd. Vendar ga deklaracija (nakit) kljub vsemu legitimno postavlja v vlogo nakita, ki je osebni, zasebni človekov spremljevalec, ki se ponavadi neposredno dotika človekovega telesa ali pa vsaj njegovega oblačila. Avtorja zanima tudi socialna komponenta in sicer interakcija okolja (ljudi in prostorov) z nakitom in človekom, ki ga nosi ("nosi" v tem primeru dobesedno, saj je potrebno omenjeni nakit zares nositi vsaj z eno roko). Določene vrste nakita so namreč za določene prostore neprimerne, ali pa vsaj nerodne.
Projekt se je v svoji prvi, testni (in takrat še povsem analogni) obliki zarisal sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja v sicer svinčenem, a idejno bogatem takratnem Vzhodnem Berlinu, ko je skupina mladih umetnikov s podobnim nakitom testirala strogo socialistično ureditev odnosa med posameznikom in takratnim razumevanjem javnega prostora.
Takratni avtor (takrat študent umetnosti) in iniciator, nemški polimedijski umetnik (konceptualni fotograf, sedanji vodja seminarjev za intermedijske umetnosti na Technische Universität Berlin, v Berlinu in Kölnu aktivno delujoči kustos, specialist na medmrežne projekte, njihovo predstavljanje in arhiviranje ter intermedijski umetniški aktivist, umetnik z udeležbo na veliki razstavah in festivalih, med drugimi tudi ISEA 2004) Sakrowski, v produkciji Virtualne baze Intima razvija sodobno različico Zagotovljeno nepraktičnega nakita, ki se namesto o klasični politični stukturi odnosa med posameznikom in javnim prostorom sprašuje o intimni in ekonomski oz. kapitalski strukturi tega istega odnosa.
