|
|
|
Molk o sodobni slovenski umetnosti
- clanek: Igor Stromajer
- besedilo je bilo v skrajsani obliki objavljeno na 24ur.com
- besedilo je bilo v celoti objavljeno v Sobotni prilogi casnika DELO (10.04.1999)
- objavljeno na internetu: 14.04.1999
Sem tako zalosten. Sicer vem, da je umetnost drugega tisocletja zalostna umetnost nasploh. Je stvar trpljenja, muk in bolecine. Morda bo v prihodnjem tisocletju bolj veselo. Pa vendar, zaenkrat se vedno zivim zdaj in tukaj, na tem planetu in v tej drzavi. Predvsem, ceprav ne vse dni v letu, v tej drzavi. Ali ni zalostno? Ali ni zalostna? Medtem, ko Berlin pocasi, a vztrajno postaja langovski metropolis, ko tam vse vrvi in buhti od ustvarjalne energije ter umetniskih praks in simpozijev, ko v New Yorku priredijo po en velik mednarodni dogodek sodobne umetnosti na teden, ko se celo v pregovorno zatezeni in dolgocasni Angliji dogajajo vrhunska znanstvena srecanja in festivali s podrocja sodobne umetnosti, mi tukaj ignorantsko cofotamo v nasi mlaki. In to ignorantsko cofotanje je tako prekleto bolece. Zalostno. Zato osebno obcutim tudi trenutno stanje sodobne slovenske umetnosti, natancneje: njeno prisotnost v javnosti, njeno javno refleksijo. To je zame bolec, mucen, romanticen in custven zapis. Od zacetka proti koncu vedno manj racionalen in vedno bolj protisloven. Oseben, ker je moja optika omejena. In zato iskren.
Ko recem sodobna slovenska umetnost, mislim seveda na nekaj, kar visoko kotira v mednarodnem merilu, kar se predstavlja na vrhunskih mednarodnih festivalih in razstavah in kar pride tja po izboru neodvisnih in uveljavljenih selektorjev, ne pa na splosno recentno umetnisko prakso in produkcijo v nasi drzavi. Ne zanima me nekaj, kar nastane v zatohlem in samozadostnem slovenskem brlogu na obupni strani popularnega pogorja in potem tukaj za vse vecne case tudi ostane. Ce sploh ostane. Ponavadi se porazgubi. Izgine in ponikne. Sicer pa, kaj naj sploh ostane? Neumno zabavljastvo, ki se prodaja kot umetnost? Popularna plehkost in zoprna povrsnost? "Kulturna" laz, ki ima v nasi drzavi dolge noge? Dizajnerska in oglasevalska agresivnost, ki kot slon v trgovini s porcelanom brezglavo rineta v polje umetnosti, oziroma vsaj mislita, da? Ambiciozna napihnjenost in vehemenca? Ostareli principi in fosilni stanc? Hvalabogu, da ne.
Vendar!
Tako kot drugod, obstaja tudi v tej drzavi se neka druga ustvarjalnost. Vznemirljiva. Nora, provokativna, progresivna, mocna. Taka, ki spreminja. Spremenila je deseta, dvajseta, trideseta, pa tudi stirideseta, petdeseta, sestdeseta, morda manj sedemdeseta, zagotovo pa osemdeseta leta. Sedaj so devetdeseta in kmalu bodo spet deseta. Ce tista prva potrebuje lokalno hvalo in promocijo, da vsaj za trenutek zazari na slovenskem nebu, je ta, o kateri govorim zdaj, ne, ker jo hvalijo in promovirajo drugi, globalni dejavniki, vendar pa krvavo potrebuje refleksijo (cesar prva seveda ne, ker je niti ne omogoca) tudi doma. Tukaj zivis, tukaj jes, tukaj spis. Ne v Berlinu in ne v Londonu. Tej drugi se rece sodobna umetnost. Vendar, ali ljudje ne vedo zanjo zato, ker nimajo priloznosti, da bi (iz)vedeli? Je ljudje nimajo priloznosti jemati resno, ker jim jo tisti, ki naj bi jo reflektirali, predstavljajo neresno, povrsno in brez obcutka ter kompleksnega znanja? Oddelek za zgodovino umetnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani ne ve zanjo, ker se je pri njih cas ustavil z modernizmom? Akademija za gledalisce, radio, film in televizijo ne ve zanjo, ker se je pri njih cas ustavil takrat, ko je tisti American odkril tistega Rusa? Akademija za likovno umetnost ne ve zanjo, ker se je pri njih cas ustavil takrat, ko je Muzej moderne umetnosti v New Yorku arhiviral prvi umetniski video? Akademija za glasbo ne ve zanjo, ker jim mozartkugle se vedno predstavljajo horizont, preko katerega se tezko vidi? In mene to boli. Resnicno, fizicno boli. Kulturna urednistva slovenskih casopisov in tednikov ne vedo zanjo, ker so zgolj zdolgocaseni zapisovalci stanja, saj nimajo ljudi, ki bi bili sposobni s sodobnim jezikom dekodirati sodobne umetniske prakse? Ki bi jih sploh poznali? Ki bi jih sploh zanimale? Ce pa jih ze dobijo, je res, da se jih hitro znebijo, ali pa jim omejijo prostor na tistih borih nekaj informativnih vrstic za pokusino - pac po principu, da ko bos velik, itak ne bos vec pisal o Galeriji Kapelica, ampak samo se o Presernovem gledaliscu v Kranju? Najbrz je to veliko manj nevarno in mnogo bolj udobno. Pac sesuvas nekaj, v kar se lazje umestis. In se manj naporno je. Kot porocila iz raznih holivudarskih filmskih festivalov in zamejskih veselic, ki so si enaka kot jajce jajcu, samo letnice so razlicne, vendar vedno najdejo ogromno prostora na kulturnih straneh in tovrstnih oddajah. Seveda, treba je objavljati razumljive in zanimive stvari. In prav zato je potrebno strukturno ter vsebinsko kompleksno sodobno umetnost javno razvozlavati, ne pa jo po liniji najmanjsega odpora preprosto ignorirati in nadomestiti z lahkotnim popom. Samo malo se manjka, pa bo vest o podelitvi nekih Viktorjev novica dneva na kulturni strani katerega od treh najbolj branih dnevnikov. No, morda bo takrat POP TV porocala o Manifesti, pa se bo stvar izravnala. Svet je iz tira. Jaz pa obupan.
Informacije in refleksije iz oddaj o kulturi - Kaj pravzaprav so? Oddaje o tem, kako se je treba kulturno vesti pri jedi, kulturno odstopiti avtobusni sedez starejsemu in kulturno pozdravljati? - , ki jih pripravljajo na nacionalki, so s stalisca sodobne umetnosti, milo receno, neuporabne in popolnoma nepotrebne. Zalostno je, da mora umetnik takorekoc prestopiti v drugo polovico svojega zivljenja, da se sploh resno ukvarjajo z njim. In biti spodoben. V Ljubljani je gostoval multimedijski umetnik, ki v tujini zanje zavidanja vredne kritike ter polni kulturne strani ter oddaje (vem; si ne izmisljujem), pri nas pa smo lahko o njem prebrali dve vrstici in se to v sklopu nekih drugih vrstic. Zaljivo in neumno ignorantsko. V Ljubljani pripravljajo nenavaden umetniski dogodek, za katerega se zanimajo tudi nekatere kljucne umetnostne institucije v Evropi, novinarka pa odpove ze dogovorjeni intervju z ustvarjalci, ker ji je redaktor sporocil, da se njemu to pac ne zdi zanimivo za objavo. Kako je tak redaktor sploh dobil sluzbo? Se pomembnejse vprasanje je, kako jo je lahko obdrzal? Kaksne vse zgodbe slisim, ko debatiramo o tem! In ce je samo polovica resnicnih, je to ze dovolj alarmantno. Kako lahko o umetnosti, predvsem sodobni, javno govorijo in pisejo ljudje, ki so neuki samouki na tem podrocju? Ali drugace: kako si lahko privoscijo, da o njej molcijo!? Gre za vprasanje merjenja moci? Za moc in premoc v najbolj banalnem, politicnem pomenu? Naj res verjamem pravljicam, da so tudi tukaj krivi fantomski lobiji? Morda pa je posredi strah? Morda. To je se edino, kar bi razumel. Kajti "umetnost ni nikdar deviska. Vse nedolzne burkeze bi bilo treba drzati dalec proc od nje. Ljudem, ki niso dovolj dobro pripravljeni za umetnost, ne bi smeli nikdar dovoliti, da ji pridejo blizu. Da, umetnost je nevarna. Ce je deviska, ni umetnost." Pablo Picasso. Zato bi moralo biti vsem, ki se posredno ukvarjajo z umetnostjo, jasno, da se ukvarjajo s prekleto nevarno snovjo, ki ima zastrasujoco moc, tudi rusilno. Zato bi bilo smotrno, da urednistva iz varnostnih razlogov odpustijo vse studentske priloznostne ljubitelje ter zaposlijo in dobro placajo relevantne umetnostne kritike. Pa bo, vsaj za prvo silo. Tisti, ki se namesto z umetnostjo ukvarjajo s kulturo, morali pa bi se s prvo, kradejo bogu cas. O denarju tukaj ne bom govoril, ker se nanj zal ne spoznam, ceprav mi je pri teh letih ze jasno, da gre vecinoma tja, od koder se ga lahko vrne se vec, ali pa tja, kjer ga je ze itak prevec. Tisti, ki ga imajo, ponavadi financirajo kulturo, ne pa umetnosti, ceprav kultura praviloma ne potrebuje denarja, ker je itak samo konstrukt bogatih in je v kontekstu financiranja, ce govorimo povsem resno, zanimivo zgolj financiranje umetnosti. Vem pa, da kultura ni umetnost. Umetnost pa ne kultura. Umetnost ni vezana na mehko, toplo, varno in prijetno in nevednost ter nepoznavanje materiala ter njegove kvalitete nista opravicilo, temvec sramota.
Se sme tako govoriti, ceprav je morda zaljivo? Sme. Mora! Prav zato ker je zaljivo. Zaljivo je namrec do sodobnih umetnikov v nasi drzavi, ki tukaj in predvsem v tujini kontinuirano ustvarjamo, pri nas pa komajda kdo ve za nas. Se gremo primere, ki so zgolj primeri? Kako poznamo Apolonijo Sustersic? Kdo lahko nasteje tri naslove njenih umetniskih del? Naj vrze kamen. Naj spervertira biblijsko metaforo in vrze veliko kamenja tistemu, ki je kriv, da Sustersiceve skorajda ni na kulturnih straneh. Tisto malo, kolikor je, razumem prej kot (spet!) zalitev njenega dela, kot kaj drugega. Ker nekdo mora biti kriv, da je tako, saj vendar mora obstajati neka odgovornost. Ce ne oddas davcne napovedi, te kaznujuejo. Zakaj pa te ne, ce ne pises recimo o Sustersicevi? Pri nas ocitno velja, da, ce necesa ne poznamo, ce necesa nismo sposobni razbrati, se pac delamo, kot da to ne obstaja. Nad tistim, cesar ne razumemo, smo vzviseni. Narobe. Potrebno se je pouciti o stvareh, ki se dogajajo, ali pa se vsaj pozanimati pri tistih, ki so ze pouceni. Bil sem sokiran. Sustersiceva se je letos predstavila v Weimarju (in se kje, pa pustimo zdaj to), porocilo, ki smo ga od tam dobili, pa jo je komaj omenjalo. In to naj ne bi bil skandal? Kdor zeli primerjati, koliko in kako so o njej pisali nemski casopisi, naj izvoli, ce mu ni nerodno. Naprej. Koliko poznamo Majo Licul? Pred kratkim je na Dunaju za svoje vrhunsko umetnisko delo dobila fantasticno nagrado. Vemo kaj konkretnega o tem? Smo lahko o tem prebrali in videli kaj vec kot le (zato spet!) zaljivo kratko, mimobezno in zapoznelo informacijo? Marko Peljhan, katerega celostranska slika bi bila lahko objavljena na kulturnih straneh vseh slovenskih revij in casopisov, ki ciljajo visje od dijaskega glasila, da bi ga ljudje spoznali in si zapomnili njegovo delo, ce se kdaj morda v zivo srecajo z njim, je v kulturnih razdelkih slovenskih medijev se vedno popolnoma nedekodiran, nerazumljen in kar je najbolj zalostno, ignoriran. Samo poglejmo v arhive, kako nerodno in s kako neopravicljivo veliko mero neznanja, in obratno, neopravicljivo majno mero prostora, je bila pri nas zabelezena njegova predlanska prisotnost v Kasslu. Ko to pisem, sodeluje na eni najpomembnejsih manifestacij sodobne umetnosti v Evropi. Kdo to ve? In ce ve, kdo prikriva javnosti to informacijo? In zakaj? Ker tisti ne ve, za kaj gre? Ker ne razume? Skorajda ne morem verjeti, da samo zato, ker preprosto ignorira enega kljucnih del svetovno pomembne slovenske ustvarjalnosti. In ce se za trenutek spustimo v se bolj skrivnostne sfere. Kdo in kako dobro pozna Jako Zeleznikarja, Tea Spillerja, in Vuka Cosica ter slovenske avtorje, ki se pojavljajo v Kapelici, ce recimo Moderno galerijo in pogojno celo Darija Kreuha povsem zasluzno ze stejemo kot medijsko vsaj zadovoljivo podprta? Kdo je kaj tehtnega napisal o njih? Vsaj kako resno informacijo ali spodoben intervju, ce ze ne kritiski zapis na kulturni strani ali oddaji o kulturi? Ce to ni zalostno! Urednistva na veliko objavljajo filmske, gledaliske, glasbene in likovne kritike. Se sreca, da imamo na vseh omenjenih podrocjih tudi stilno razlicne, a vrhunske ustvarjalce. Literatura se je ze osamosvojila. Kaj pa multumedijska umetnost? Pa ambientalna? Interaktivne instalacije? Mail art ali postna umetnost? Recimo, so pa se druge zvrsti. Je mozno, da mediji, ki pokrivajo kulturo, kar naj bi najbrz pomenilo, da pisejo in govorijo o umetnosti, res ne vedo nicesar o teh pojavih, ki sploh niso vec novi? Nocejo? Morajo te nujno potrebne in pomembne informacije res kroziti samo od ust do ust? Saj niso ljudska pesem. Je res, da v casu, ko umetnost suvereno naseljuje digitalne in kombinirane medije, stroje, robote, satelitske komunikacije, mobilno celularno tehnologijo, medicinske aparature in medmrezje ter jih v nekaterih primerih celo konstituira, kulturna urednistva resno refleksijo tistega, kar je vezano na racunalnik, nonsalantno ignorirajo? Kritike gledaliskih predstav Drame SNG Ljubljana pa objavljajo kljub temu, da tudi tam lucni park upravlja lucni mojster za racunalnikom... In kaksen je odnos do tujih selektorjev ter sodobnih umetnikov, ki gostujejo pri nas? Tistih vrhunskih, a hkrati takih, pri katerih se je treba pac bolj potruditi, da jih razvozlamo, ce sem natancnejsi. Po mojih opazanjih nevzgojen in zato odklonilen in prestrasen.
Zdi se mi tudi smesno, da imam sam status samostojnega ustvarjalca na podrocju kulture (Kulture - jaz, ki sem tako deklarirano nekulturen! Ne umetnosti?) s pravico do placevanja prispevkov in tako naprej, kar sicer v koncni fazi pomeni samo to, da sem reven, pa vendar je to status, ki ga pridobis na podlagi ocene vrednosti svojega umetniskega dela, v nobenem slovenskem casopisu ali reviji pa ni se nikdar (!) izsla nobena strokovna recenzija kateregakoli izmed mojih medmreznih projektov, medtem ko so razlicni materiali o mojih projektih objavljeni v stevilnih casopisih, revijah, zbornikih in katalogih v tujini. Hecno, pa tako rad sem v casopisu. Hecno? Zalostno. Se bom s tem osebnim pisanjem osmesil in izzval meni nezazeljene, banalne reakcije? Tudi, jasno! Tukaj zivim, tukaj jem, tukaj spim.
Kje je kdo, ki bi bil sposoben azurnega informiranja ter tehtne teoretske in kritiske refleksije sodobne slovenske umetnosti in njenih praks? In ki bi bil poleg tega seveda se pripravljen pisati za sprotne medije? Kje je kdo, ki kaj ve o tem? Zakaj se kvalitetni publicisti, ki naj bi pokrivali sodobno umetnost s svojimi informacijami in znanjem ne pojavljajo pogosteje na kulturnih straneh in v kulturnih oddajah slovenskih medijev, da bi lahko kot lucidni reflektanti ljudem bolj priblizali sodobno umetnost in jo z obcutkom, ki ga imajo, bolje umescali v slovenski prostor, ce ze teoretiki zaradi znanstvenega dela morda nimajo vedno dovolj casa? Ali pa vsaj povedali raznovrstnim strokovnim komisijam stevilnih institucij ter nenazadnje tudi kulturnim urednikom, da obstaja. Jih sploh imamo? So ljudje, ki to znajo. Ob neki festivalski priloznosti sem namrec na lastna usesa slisal odlicno analizo, ki jo je o umetniskih projektih sodobne ruske medmrezne umetnice izvedla izvrstna slovenska publicistka. Zakaj tega ni v obliki kritiskih zapisov na kulturnih straneh? Nekdo ne dovoli, ali nekoga, ki bi ga moralo, ne zanima? Skoda je v vsakem primeru velika. Zakaj Dragan Zivadinov, ki je v tem primeru res samo hvalezen in prirocen primer, ki suvereno obvlada informacije in prakse sodobne umetnosti, ne pise za Delo, Vecer, Dnevnik, kak tednik, mesecnik ali za katero od kulturnih oddaj? Morda celo v kakem lokalnem mediju, nic zato. Seveda so stevilna slovenska kulturna urednistva med seboj zelo razlicna, ampak zakaj je, v celoti gledano, vsakodnevna ponudba kulturnih strani in oddaj vedno bolj pop, izbor novic pa vedno bolj primeren samo se za stencas moje krajevne skupnosti?
Zdaj sem skorajda ze prenehal biti zalosten in moja zalost se spreminja v jezo. Sveto jezo. Bes. Zakaj moramo na kulturni straneh slovenskih casnikov brati, na nacionalki pa v kulturnih oddajah gledati in poslusati ekshibicijske recenzije hollywoodskih zvezdniskih slaboumnosti izpod tipkovnic nadebudnih rad-bi-bil-kritikov, ce pa vemo, da gre za komercialo, ki jo profesionalno dovolj dobro obvladujejo ze drugi, ki pa jim je sodobna umetnost zal spet tuja, kar dokazujejo z nerodnimi intervjuji s sodobnimi umetniki v skopih minutah za kulturo v svojih oddajah? Ali zato, ker je za "kritiko" Heleninih ljubezni veliko lazje dobiti avtorja, ki bo napisal toliko in toliko vrstic kot pa za kritiko Interaktivalije? Kaj za vraga je ze to, Interaktivalija? Ali nekoga, ki ga zanima umetnost, res briga, ce je ta in ta najnovejsi hollywoodski film dober ali slab? In tukaj postane moj bes pravi srd!
Kot opazovalec vidim, da je kaos popoln. Nekateri oddelki in njihove strokovne komisije Ministrstva za kulturo vztrajno podpirajo sodobno umetnost, spet drugi jo se bolj vztrajno ignorirajo. Je na mestnih in obcinskih ravneh podobno, ce ne se huje? In - ali je kje na obzorju kaksna resitev? Je nacionalni kulturni program, ki naj bi opredelil prioritete v drzavnem merilu in nato to drzavo s tem tudi mednarodno legitimiral kot sodobno institucijo, sposobno prenesti prelom tisocletja, se vedno nekje v oblakih? Nobenih meril, nobenih kriterijev? Obstaja res samo sibko in parcialno prepoznavanje ter posploseno podcenjevanje? Ali s(m)o se za to borili?
Kaksna naj sploh bo vloga refleksije sodobne umetnosti in informiranja o njej? Tukaj, v tej drzavi.
O, domovina! Smo krivi vsi, ali so krivi tisti, ki mislijo, da so bog in batina in da se je svet zacel in koncal z njimi? Ne, odgovornost ni enako porazdeljena. Poleg nase avstroogrske zgodovine, za trenutno grozljivo situacijo v informiranosti o dogajanju v slovenski sodobni umetnosti ter njeni vsakodnevni refleksiji, nosijo odgovornost predvsem izobrazevalno umetnostne, umetnostne in kulturnopoliticne institucije, ker vzpodbujajo tiste, ki niso sposobni brati jezika sodobne umetnosti, hkrati pa onemogocajo tiste, ki to znajo (je to zarota, ali kaj?), vmes najbrz se kdo, in nato mediji, ki k sebi ne pripustijo, oziroma ne poiscejo ali usposobijo ljudi, ki bi tak jezik znali brati in znali o njem celo pisati in govoriti bolj natancno kot pa le v kratkih stirivrsticnicah, da bi bil krog vsaj priblizno sklenjen.
Umetniki zagotovo ne, ker prehitevamo institucije in medije sto na uro in nismo niti najmanj veseli, da nam te in ti ne zmorejo slediti. Tezko mi je bilo to ugotoviti in napisati, pa se bes ni nic manjsi.
Kam naj pobegnem? V Nemcijo? V ZDA? Na internet? Zakaj jaz? Zakaj ne pobegne kdo drug?
Igor Štromajer Intima Virtual Base Virtualna baza Intima Igor Stromajer www.intima.org Igor Štromajer
|
|
|
|
